Danes so bile restavracije Izola čisto zasedene. Povsod je bilo za čakati, ker nismo naredili rezervacije pravočasno. Šele v sedmi restavraciji, ki smo jo našli, smo imeli možnost, da pridemo na vrsto, če počakamo, ampak smo tudi tam čakali dobre pol ure. Čisto smo bili že sestradani. Prav ne vem, kdaj so bile restavracije Izola tako zasedene, kot so danes.
Prva stvar, ki smo jo naredili, ko smo prišli do mize, je bila, da smo naročili predjed, ker smo vedeli, da bomo čakali tudi, da bomo dobili glavno jed. To je bilo pa že nemogoče, da bi zdržali. Jaz bi vsekakor obupala in si šla v trgovino po sendvič, ker bi drugače doživela lačni zlom. Naročili smo si predjed za šest oseb, ker bi bile za štiri osebe zagotovo premalo, kljub temu da smo bili štirje. Še dobro res, da niso imele vse restavracije Izola samo rezervacije, ker to bi bilo preveč. Res sem razmišljala, kaj bi jedla, če ne bi bila nobena restavracija prosta. Najbrž bi se kar odpravili iz Izole in šli v Portoroža ali pa nekam izven tega vrveža in potem prišli nazaj.
V restavraciji smo bili kar dve uri, preden smo vse, kar smo naročili dobili in pojedli. Res je trajalo, ker je bilo toliko ljudi in kljub temu da je bilo veliko natakarjev so komaj dohajali vsa naročila. Ko sem to gledala, sem bila prav vesela, da nisem več v gostinstvu in da nikoli nisem delala na obali. Tega pa zagotovo ne bi preživela. Upam, da so vsaj dobro plačani.
Ko smo odhajali, je bila ura tri popoldan in bil je pravi čas, da gremo še malo na plažo. Vročina je še vedno vztrajala, ampak vsaj ni bilo več tako zelo vroče kakor, ko smo odšli na kosilo. Ko smo bili kakšno uro na plaži, pa sem videla, da so se tudi restavracije Izola že zelo izpraznile. Očitno imajo najhujšo gnečo ravno takrat, ko smo prišli. Kar pomeni, da je morda bolje, da naslednjič računamo, da gremo v restavracije Izola kakšno uro prej ali pa kakšno uro kasneje.