Mislila sem, da me bo pot peljala mimo popolnoma drugega objekta, ampak, ker sem malce zašla je bila tam hiša na obali, namesto zelo velik travnik, kjer so običajno konji. Nisem iz tega konca in ne poznam dobro poti. Vseeno sem pa mislila, da vsaj malce bolj poznam ta del obale.
Na srečo nisem zgrešila veliko. Ko sem pogledala na navigacijo, sem videla, da sem komaj en kilometer proč od poti, ki sem jo imela v načrtu. Zelo sem si želela videti konje, zato sem se odpravila proti tisti poti. Preden sem odšla, sem si pa malce bolje ogledala kakšna je ta hiša na obali, ker sem jo tudi prvič videla. V resnici je bila to zapuščena hiša, ki je verjetno že zelo dolgo ni nihče obiskal.
Meni je bila hiša na obali, prav simpatična, in če bi imela dovolj denarja, bi zagotovo investirala vanjo in jo prenovila. Vseeno ni bila v slabem stanju. Ne vem, kakšna je znotraj, ampak od zunaj je hiša na obali, videti še kar v redu. Ampak zagotovo nimam tega denarja in časa. Vseeno se mi zdi, da bi bil tak strošek večji, kot če bi se zgradila popolnoma nova hiša.
Ko sem se nagledala tega, kar je nudila hiša na obali, sem se odpravila proti travniku, ki ga želim obiskati. Čeprav je delovalo, kot da bom zamudila dnevno svetlobo in bom morala nazaj po asfaltirani in osvetljeni cesti, sem se opravila proti prvotnemu cilju. Medem, ko sem hodila proti travniku, sem videla prav lep sončen zahod. Takrat sem vedela, da bom tja prišla, ko bo že skoraj tema in vprašanje, ali bodo konji še zunaj. Lahko tudi, da jih danes ni, ker ni bilo najlepše vreme sedaj nekaj dni. Ko sem hodila po ozki poti čez travnike, sem se nekajkrat spomnila na to, kako bi bila hiša na obali, lahko res lepa in kako res škoda, da je nihče, ne obnovi.